Zrcaljenja – Kostanjevica na Krki

Posavski muzej Brežice in galerija Božidar Jakac Kostanjevica na Krki, sta 17. maja 2002 odprla razstavo Zrcaljenje – Kostanjevica na Krki. Posvečena je 750. obletnici kostanjeviških mestnih pravic. Razstavo so pripravile in postavile strokovne delavke Posavskega muzeja Brežice Vlasta Dejak, Alenka Jovanović, Oži Lorber in dr. Ivanka Počkar. Na ogled bo v Lamutovem likovnem salonu na Oražnovi 5 v Kostanjevici na Krki, vsak dan razen ob ponedeljkih, med 9. in 18. uro. Razstava bo odprta do 31. oktobra 2002.

Povzetek kataloga, ki je izšel ob razstavi predstavlja kratek pregled zgodovine kraja in razstave. Tu je med drugim zapisano, da je Kostanjevica  najmanjše mesto na Slovenskem, staro 750 let. Zaradi svoje nedotaknjene srednjeveške urbanistične mestne zasnove, svojih umetnostnih spomenikov, izjemne lege in lepote je uvrščena med kulturne spomenike prve kategorije in je   v celoti zaščitena.

Listina Marije Terezije, s katero je potrdila pravice mestu Kostanjevica, 9. december 1774.
Lastnik originala: Galerija Božidar Jakac Kostanjevica na Krki

Zgodbo o kostanjeviški preteklosti povezuje reka Krka, ki zrcali življenje od najstarejših sledov človekovega bivanja, skozi stoletja zgodovine, do danes. Zato so tudi snovalci razstave poskrbeli za stilizacijo reke Krke, ki se »pretaka« skozi vse razstavne prostore.

Najstarejše sledove človekovega bivanja na območju kostanjeviške okolice predstavljata kamnita artefakta in prazgodovinski čoln. V bližini vasi Dobe so naleteli na deset žarnih grobov iz časa kulture žarnih grobišč.  Halštatsko naselbino in  gomilno grobišče so odkrili na hribu Bočje, na lokaciji Stari Grad. Izkopavanje v Sajevcah je v halštatskem gomilnem grobišču razkrilo moški grob z bojevniškimi predmeti in   ženski grob z dragocenim zlatim diademom. Iz časa prihodov keltskih plemen so znane le poznolatenske najdbe s Starega Gradu. Številne so najdbe s konca zadnjega stoletja pred našim štetjem in začetka naše dobe, ko so prebivalci prešli pod rimsko oblast.   Prvi prihod Slovanov pa potrjuje staroslovanski lonček, najden v Krki.    

V pisanih virih je Kostanjevica prvič omenjena leta 1091, ko so bili njeni lastniki grofje Breže – Selški. Nasledili so jih koroški vojvode Spanheimi. Kostanjevica je postala gospodarsko, politično in versko središče njihove posesti ob spodnji Krki. Okoli leta 1215 je Kostanjevica že imela svojo kovnico denarja, leta 1220 je omenjena kot sedež župnije. Leta 1234 ustanovljeni cistercijanski samostan naj bi utrdil oblast na novem ozemlju blizu meje s Hrvaško in Ogrsko. Kraj je 1249  omenjen kot trg in leta 1252 kot mesto, ki je imelo svoj pečat in grb.  Prve zapisane mestne pravice je dobila Kostanjevica okoli leta 1307. Viri iz leta 1317  prvič omenjajo tri sodnike, 12 zaprisežencev mestnega sveta in skupnost meščanov. Do sredine 14. stoletja se je mesto hitro razvijalo, nato pa je začelo izgubljati pomen. Gradu, ki naj bi bil 1439 porušen v bojih med Celjskimi in Habsburžani, niso obnovili. V mestni grad so preuredili kar obstoječo mestno hišo in ta zgradba je ohranjena vse do danes. Proti koncu 15. stoletja je gospodarski pomen Kostanjevice močno upadel, k propadu mesta pa so močno prispevali turški vpadi v 15. in 16. stoletju. Veliko škodo so mestu prizadeli Uskoki,  požari, kuge,  lakote in poplave. Kljub nazadovanju kraja se je zanj zavzela cesarica Marija Terezija in mu leta 1774 ponovno potrdila mestne pravice. Proti koncu 18. stoletja je mesto ponovno oživelo.

Listina Karla VI., očeta Marije Terezije,
s katero je potrdil mestne pravice
Kostanjevici na Krki, 31. julija 1726

Sredi 19. stoletja je v Kostanjevici delovala meščanska garda, nato požarna bramba in mestna godba. V začetku 20. stoletja so bili ustanovljeni Narodna čitalnica, Telovadno društvo Sokol, nato še dve hranilnici in posojilnici. Šola se omenja leta 1789. Sedanje šolsko poslopje je bilo zgrajeno 1906, leta 1982 pa so k staremu prizidali novo šolsko poslopje.

Med drugo svetovno vojno so Kostanjevico najprej zasedli Italijani, leta 1943 Nemci, nato še belogardisti.  V spomin na 21. oktober 1943, ko so Nemci ustrelili 25 domačinov, praznuje Kostanjevica krajevni praznik.

V tej, izrazito kmetijski pokrajini, se je še prva leta po drugi svetovni vojni večina vaškega in mestnega prebivalstva ukvarjala s poljedelstvom, živinorejo, svinjerejo in vinogradništvom. Pomemben vir zaslužka je bilo delo v gozdarstvu in  prodaja vina. Ugodna zemlja in znanje pri vzgoji trt in v kletarjenju rojevata znano vino cviček. Za samooskrbo mesta je vedno poskrbelo po nekaj najpotrebnejših rokodelcev in gostilničarjev.  S fotografsko dejavnostjo je izstopal trgovec Franc Rabuse (1879–1968), pomemben kronist svojega časa.

Povodenj v Kostanjevici, razglednica, 1920
Lastnik originala: Jani Zakšek

Posebno skrb so namenjali izgradnji in vzdrževanju mostov. Zgrajeni so bili iz hrastovega lesa iz Krakovskega gozda, za vožnjo preko mostu so uporabniki plačevali mostnino. Kot gozdarski strokovnjak in izumitelj je nekaj časa preživel tod Jossef Ressel (1793–1857), ki je na Krki pri Dobravi leta 1820 preizkušal ladijski vijak.

Mizar in mojster v izdelovanju čolnov je bil Alojz Gruden (roj. leta 1889). Z ribolovom so se ukvarjali predvsem Kostanjevčani, med njimi je z mrežami lovil poklicni ribič Medven, zakupnik dela Krke, ki se je preživljal z ribolovom, prodajo svežih in pečenih rib.

Izmed šeg iz preteklosti je na antonovo (17. januarja) še danes živo prinašanje darov k oltarju sv. Antona v farni cerkvi, kot priprošnja za zdravje prašičev. Ohranil se je spomin na legendo o sv. Neži, ki je zaradi povodnji odromala iz Kostanjevice na Kum. V ljudskem izročilu je ohranjena tudi bajka o čarovnicah na Opatovi gori. Še danes jih je  mogoče videti v Čestitkah na Opatovi gori.

Med umetnostno-zgodovinskimi spomeniki je posebnega pomena ohranjeni stavbni samostanski kompleks z edinstvenim arkadnim dvoriščem. Najstarejše jedro je redovna Marijina cerkev, kjer je slediti umikajoči romanski in bogati gotski  zapuščini.  Cerkev so temeljito barokizirali sredi 18. stoletja. Vpliv samostanske cerkve se zrcali tudi v gradnji župnijske cerkve sv. Jakoba, čeprav sta portala oblikovno bližja romanskemu izročilu.

Grob veljakinje, sajevška gomila 10, 7. stoletje p. n. š.
Lastnik originala: Posavski muzej Brežice

Po ukinitvi samostana, leta 1786, so večino cerkvene opreme razprodali. Metzingerjevo podobo sv. Bernarda (1756) so prenesli v župnijsko cerkev v Šentjernej, Narodni muzej Slovenije pa hrani kostanjeviški pokal opata Aleksandra barona Taufererja iz leta 1749.

O pomembnosti Kostanjevice govorijo najstarejši bakrorezi z vedutami kostanjeviškega samostana in mesta, natisnjeni v dveh izdajah knjige Janeza Vajkarda Valvasorja.

Danes je Kostanjevica na Krki s svojimi galerijami, Lamutovim likovnim salonom in kulturnimi prireditvami pomembno kulturno središče in privlačna turistična smer. Z vsakoletno pustno prireditvijo prebivalci mesta posebno slovesno obhajajo šelmo, svojevrstno šemsko dediščino, ki naj bi jo nekdanji nemčurski purgarji prevzeli od gospode iz okoliških gradov. Sodobno kostanjeviško pustno dogajanje zaznamuje odrska uprizoritev z ostro kritiko preteklih spodrsljajev.

Z Dolenjskim kulturnim festivalom in mednarodnim kiparskim simpozijem Forma viva, ki sta se odvijala v okolju nekdanjega cistercijanskega samostana,  se je Kostanjevica zapisala tudi na svetovno kulturno prizorišče. V Galeriji Božidarja Jakca  je zaživela bogata vrsta zbirk Božidarja Jakca, Toneta Kralja, Jožeta Gorjupa, Franceta Kralja, Franceta Goršeta, Zorana Didka, Bogdana Borčića in Janeza Boljke ter pleterske zbirke starih evropskih mojstrov.

Vlasta Dejak

Alenka Jovanović

Oži Lorber

Dr. Ivanka Počkar