Zbirka novejše zgodovine pripoveduje zgodbo o preteklosti Posavja od konca 19. stoletja do sredine 20. stoletja. Začne se z gradivom o narodnostnih bojih in socialnih vrenjih med obema svetovnima vojnama. Narodnoosvobodilni boj (1941 - 1945) proti nacističnemu in fašističnemu okupatorju je predstavljen tudi v večini ostalih prostorov. Gre za razstavo dokumentov in predmetov o Brežiški četi in o krški partizanski skupini, o zmagovitem Kozjanskem odredu in o legendarnem pohodu XIV. divizije. Ta partizanska enota je februarja 1944 prišla z ozemlja pod italijansko okupacijo preko Hrvaške na Kozjansko oz. Štajersko. To pomeni, da je s svojim zimskim pohodom od Silovca do Senovega prodrla na ozemlje Tretjega rajha. Bila je torej prva zavezniška operativna enota, ki je proti koncu II. svetovne vojne prestopila mejo Hitlerjeve Nemčije. S tem se je za vedno zapisala v kronike vojaške zgodovine.

Kljub obilici gradiva pa pritegne največ pozornosti zbirka Izgnanci. Ta pripoveduje o neuspelem poskusu nemških okupatorjev, da bi izkoreninili slovenski narod kot etnično enoto. Prebivalce Štajerske so nameravali izseliti v Srbijo, Bosno in v Nemčijo. Najdlje so pri svojem genocidu nad Slovenci prišli v Posavju in Obsotelju. Z domov so pregnali okrog 43.000 ljudi. To pomeni 83 % tamkajšnjega prebivalstva. Skupno so načrtovali izgon 220.000 - 260.000 Slovencev. V njihova bivališča so naselili okrog 15.000 Nemcev. Nacistični okupatorji so naredili vse, da bi na ozemlju, od koder so izgnali Slovence, zatrli vsako sled za našim narodom. Slovence so v Nemčiji selili od (delovnega) taborišča do taborišča, kjer jim je bilo namenjeno hiranje ali asimilacija. Kljub prizadevanjem pa niso uspeli uresničiti tega načrta. Po osvoboditvi so se preživeli izgnanci vrnili na uničene in izropane domove.

Vhod v grad Rajhenburg nad Brestanico. Tu je bilo zbirno taborišče za Slovence, obsojene na izgnanstvo.

Mag. Tomaž Teropšič
višji kustos