Poročni prstani so pogosto izdelani iz zlata. Najbolj primerna kovina za nakit je 14-karatno zlato. To se lahko nosi vsak dan, saj ne oksidira oziroma ne potemni hitro. Prav tako je zelo dobro odporno na samo obrabo. Takšno vrsto zlata je na trgu možno dobiti v beli, rumeni ter roza barvi. Seveda se prstani za poroko ter na splošno nakit lahko izdelujejo tudi iz manj čistega zlata.

Na voljo so na primer poročni prstani iz 9-karatnega zlata. Ti vsebujejo manj čistega zlata, zato so cenovno ugodnejši. Njihova največja slabost je oksidacija oziroma barvanje kovine s časom. Na voljo so tudi 18-karatni, ki vsebujejo več zlata. Največja slabost pa je njihova občutljivost na obrabo ter seveda tudi nekoliko višja cena. read more

Vsaka nevesta rada vidi lesket svojega diamanta, ki slepi poglede zavidljivih samskih deklet daleč naokrog. Unikatni poročni prstani so znani po tem, da imajo neverjetno briljanco diamantov. V tem članku bi vam radi predstavili kje je mogoče najti diamante in kakšne so njihove nečistosti, da boste vedeli kaj več o vaših unikatnih poročnih prstanih.

Najbolj znani barvni diamant, diamant upanja

Diamant ima širok razpon razmika, ki ustreza globoki ultravijolični valovni dolžini 225 nanometrov. To pomeni, da mora čisti diamant prenašati vidno svetlobo in se pojaviti kot prozoren brezbarvni kristal. Barve diamantov izvirajo iz mrežnih napak in nečistoč. Diamantna kristalna rešetka je izjemno močna in samo atomi dušika, bora in vodika se lahko vnesejo v diamant med rastjo v pomembnih koncentracijah (do atomskih odstotkov). Prehodne kovine, nikelj in kobalt, ki se običajno uporabljajo za rast sintetičnega diamanta z visokotlačnimi in visokotemperaturnimi tehnikami, so bile odkrite v diamantu kot posamezni atomi; največja koncentracija je 0,01% za nikelj in še manj za kobalt. Skoraj vsak element se lahko vnese v diamant z ionsko implantacijo. Veliko nevest skrbi, da bi se njihovi unikatni poročni prstani obrabili ali poškodovali.

V naslednjem članku vam bomo opisali kako je kadar nimamo preveč denarja ampak si želimo lepe lase. Seveda tudi če bi imeli denarja na pretek so še vedno te kremice ene izmed najbolj uporabljenih tako kot med bogatimi in med revnimi prebivalci. Te poceni in učinkovite kremice vam bodo pomagale do zdravih in neizpadajočih las.

Če se vam pogosto zgodi, da vam lasje izpadajo in se vam lomijo potem vam priporočam, da poskusite to masko za suhe in lomljive lase. Rabili boste en dozorjen avokado, jajce. Avokado je sadež, ki je zelo bogat z zdravimi maščobami in vitamini ter minerali, ki vam bodo pomagali obnoviti izpadajoče in lomljive lase. Masko si nanesemo na lase in pustimo delovati do 20 ali 30 minut. Po končani kuri si lase 2-3 speremo.

Masaža z maslom, je tehnika, ki se uporablja že vrsto let. Maslo ima veliko zdravilnih učinkov ne samo v prehrani ampak tudi na našem telesu in za naše telo. Tako kot pravijo starejši indijci, nikoli ne daj na telo, tisto kar ne bi dal tudi na usta.  Maslo je še posebej primerno za  lase, ki veliko izpadajo.  Najboljše si je masko nanesti na lase in jih prekriti s kapico za tuširanje. To pa kasneje pustimo na naši glavi po 30 min.

Olivno olje in zeleni čaj sta ključnega pomena za naše izpadajoče lase. Če si želimo lepih in zdravih las je zelo pomembno, da si le te izpiramo s čajem in hranimo z olivnim oljem vsaj 1x na teden. Ta maska je zelo dobra tudi za razcepljene konice. Pomembno je da uporabimo kvalitetno, hladno stiskano in nerafinirano olivno olje. To pustimo delovati s plastično vrečko za 45 min in kasneje speremo s mlačnim zelenim čajem. Čaj ni samo dober takrat ko smo bolani, naši lasje ga srčno priporočajo. Zelo pazljivi moramo biti pri uporabi čaja. Za to tehniko lahko uporabljamo tudi druge čaje. Vendar moramo biti pazljivi, da uporabljamo čaje, ki so primerni za našo barvo las, če imamo svetle lase je boljše, če uporabljamo čaj kamilic, če pa smo rjavolaska pa črni čaj, kajti le ta lahko spremeni našo barvo las.

Zelo priporočljiva je tudi uporaba jabolčnega kisa. Ta je zelo dober za naše lase, saj na njih deluje kot balzam. Zelo dobro je da si kis zmešamo tudi z jajci, te morajo biti surove. Kadar to počnemo pomagamo tem proteinom, ki so prisotni v naših laseh.

Če imamo občutljive lase, ki si radi lomijo in izpadajo je zelo pomembno, da jemo veliko omega 3 maščob. Da ne nosimo tesno zavezanih čopov in da zvečer uporabljamo osvežilce zraka. Zelo priporočljiva je tudi uporaba olja iz sandalovine, to pa ni samo odličnega vonja je prav tako zelo dober za našo bazo las. Zraven tega olja lahko uporabljamo še olje mandljev in orehov.

Protein je zelo zapletena snov, ki je prisotna v vseh živih organizmih. Proteini so zelo hranljive vrednosti in so neposredno vključene v kemične procese, ki so bistveni za življenje. Pomembnost beljakovin ali proteinov so v začetku 19. stoletja priznali kemiki, med njimi tudi švedski kemik Jöns Jacob Berzelius, ki je leta 1838 izgovarjal izraz beljakovine, besedo, ki izhaja iz grških proteinov, kar pomeni, da imajo “prvo mesto”. To je, da se proteini ene vrste razlikujejo od beljakovin druge vrste. So tudi organsko specifične; Na primer v enem samem organizmu se mišični proteini razlikujejo od možganskih in jeternih.

Molekula proteinov oziroma beljakovin je zelo velika v primerjavi z molekulami sladkorja ali soli in je sestavljena iz številnih aminokislin, združenih skupaj, ki oblikujejjo dolge verige, tako kot so kroglice razporejene na vrvici. Obstaja približno 20 različnih aminokislin, ki se pojavljajo naravno v beljakovinah. Beljakovine s podobno funkcijo imajo podobno aminokislinsko sestavo in zaporedje. Čeprav še ni mogoče razložiti vseh funkcij beljakovin iz svoje aminokislinske sekvence, lahko ugotovljene korelacije med strukturo in funkcijo pripisujemo lastnostim aminokislin, ki sestavljajo proteine. Rastline lahko sintetizirajo vse aminokisline. Živali jih ne morejo, čeprav so vse aminokisline  bistvene za življenje. Rastline lahko rastejo v mediju, ki vsebuje anorganske hranilne snovi, ki zagotavljajo dušik, kalij in druge snovi, bistvene za rast. V procesu fotosinteze uporabljajo ogljikov dioksid v zraku, da tvorijo organske spojine, kot so ogljikovi hidrati. Živali pa morajo pridobiti organska hranila iz zunanjih virov. Ker je vsebnost proteinov v večini rastlin nizka, živali zahtevajo zelo velike količine rastlinskega materiala, kot so prežvekovalci (npr. Krave), ki jedo samo rastlinski material, da izpolnjujejo zahteve po aminokislinah. Nekovinske živali, vključno z ljudmi, pridobivajo beljakovine predvsem od živali in njihovih proizvodov – npr. Meso, mleko in jajca. Seme stročnic se vse pogosteje uporablja za pripravo poceni bogate hrane s proteini. Vsebnost beljakovin v živalskih organih je običajno veliko višja kot pri krvni plazmi. Mišice na primer vsebujejo približno 30 odstotkov beljakovin, jetra 20 do 30 odstotkov in rdeče krvne celice 30 odstotkov. Višje odstotke beljakovin najdemo v laseh, kosteh in drugih organih in tkivih z nizko vsebnostjo vode. Količina prostih aminokislin in peptidov pri živalih je veliko manjša od količine beljakovin; Beljakovinske molekule se proizvajajo v celicah s stopenjsko poravnavo aminokislin in se sproščajo v telesne tekočine šele po končani sintezi.

Visoka vsebnost beljakovin v nekaterih organih ne pomeni, da je pomen beljakovin povezan z njihovo količino v organizmu ali tkivu. Nasprotno, nekateri najpomembnejši proteini, kot so encimi in hormoni, se pojavljajo v zelo majhnih količinah.

Pomen beljakovin je povezan predvsem z njihovo funkcijo. Vsi doslej določeni encimi so proteini. Encimi, ki so katalizatorji vseh metabolnih reakcij, omogočajo, da organizem gradi kemične snovi, ki so potrebne za življenjske beljakovine, nukleinske kisline, ogljikove hidrate in lipide, da jih pretvorijo v druge snovi in jih razgradijo. Življenje brez encimov ni mogoče. Obstaja več proteinskih hormonov s pomembnimi regulatornimi funkcijami. V vseh vretenčarjih dihalni protein hemoglobin deluje kot nosilec kisika v krvi, ki prenaša kisik iz pljuč v organe in tkiva. Velika skupina strukturnih proteinov ohranja in ščiti strukturo živalskega telesa. Zbirka beljakovin v celici določa njeno zdravje in funkcijo. Beljakovine so odgovorne za skoraj vsako nalogo celičnega življenja, vključno s celično obliko in notranjo organizacijo, proizvodnjo izdelkov in čiščenjem odpadkov ter rutinsko vzdrževanje. Proteini prejemajo tudi signale zunaj celice in mobilizirajo intracelularni odziv. To so makromolekule delovne sile celice in so tako raznolike kot funkcije, ki jih uporabljajo.
Proteini  so lahko veliki ali majhni, večinoma hidrofilni ali večinoma hidrofobni, obstajajo sami ali kot del večdelne strukture in pogosto spreminjajo obliko ali ostajajo skoraj nepremični. Vse te razlike izhajajo iz edinstvenih aminokislinskih sekvenc, ki sestavljajo proteine. Popolnoma zloženi proteini imajo tudi različne značilnosti površine, ki določajo, katere druge molekule so v stiku z njimi. Ko se proteini vežejo z drugimi molekulami, se njihova konformacija lahko spremeni na subtilne ali dramatične načine.

Ni presenetljivo, da so proteinske funkcije tako raznolike kot proteinske strukture. Strukturni proteini na primer vzdržujejo obliko celic, podobno okostju, in sestavljajo strukturne elemente v veznih tkivih, kot so hrustanec in kost pri vretenčarjih. Encimi so še ena vrsta proteinov in te molekule katalizirajo biokemične reakcije, ki se pojavljajo v celicah. Toda druge beljakovine delujejo kot opazovalci, spreminjajo svojo obliko in aktivnost kot odgovor na metabolične signale ali sporočila zunaj celice. Celice tudi izločajo različne beljakovine, ki postanejo del zunajcelične matrice ali so vključene v medcelično komunikacijo. Beljakovine se včasih spremenijo, ko so prevedene in zložljive. V takšnih primerih tako imenovani transferazni encimi dodajo majhne modifikacijske skupine, kot so fosfati ali karboksilne skupine, proteinu. Te spremembe pogosto premikajo konformacijo beljakovin in delujejo kot molekularna stikala, ki vklopijo ali izklapljajo aktivnost proteina. Mnoge post-translacijske modifikacije so reverzibilne, čeprav različni encimi katalizirajo reverzne reakcije. Na primer, encimi, imenovani kinaze, dodajajo fosfatne skupine beljakovinam, vendar so za odstranitev teh fosfatnih skupin potrebni encimi, imenovani fosfataz.

Kontaktne leče, ki so namenjene večkratni uporabi, je potrebno čistiti in shranjevati v tekočini, ki skrbi, da se z leč odstranijo beljakovine, maščobe, kalcij in vse druge snovi, ki so prisotne v telesu, prav tako pa tekočina za leče skrbi, da se na njih ne razmnožujejo bakterije in glive. Kadar se tekočina za leče ne uporablja po navodilih, lahko to vodi v težave. Življenjska doba leč se skrajša, saj se na njih nabirajo razni ostanki, ki dražijo oko in povzročajo občutek praskanja, prav tako pa lahko pride tudi do okužb očesa.  read more